Po dvajsetih letih najdene barvice, na katere sem pozabila
Sploh nisem vedela, da imam doma še barvice, iz srednje šole. Te barvice so stare že dvajset let. Sploh mi ni jasno, kako sem jih obdržala, ne da bi vedela in da so dejansko še uporabne.
Sedaj pa razmišljam, ali je morda to kakšen znak, da začnem nazaj z risanjem. Precej sem ven iz vaje in res nisem v tem filmu. Si želim, ker sem vedno pogrešala to, ampak sem se morala osredotočiti na druge stvari. Sedaj bi pa lahko kdaj delala zopet kaj takega. Mi kar manjka umetniškega ustvarjanja in verjetno bi dobro vplivalo name. Pa še prav skoraj cele barvice so, ker sem ravno kupila nove takrat, potem pa ni bilo več časa. Naredila sem še zadnje projekte in potem zaključila z vsem.
Kasneje sem se spomnila, da so celo akvarel barvice in jih testirala, če tudi to še vedno deluje. In tudi na vodni osnovi so zelo lepo funkcionirale. Kar nisem mogla verjeti. Čeprav iskreno sem sedaj bolj v stanju, ko bi delala bolj abstraktno risanje z rokami, kot pa da bi se šla to natančno risanje. Me je tudi to vedno sproščalo, ampak glede na svojo energijo mislim, da je bolj to tisto primerno zame.
Zadnjič sem gledala neko fitneserko, ki je najela manjšo halo. Prinesla cel kup akril barv in velika platna. Postavila je vse na tla in potem risala s tem, tako da je barvo brizgala s čopičem na platno. Res je izpadlo unikatno. Pa še delovalo je, da res uživa v tem. Kaj takega bi bilo bolj primerno zame sedaj, ker ne morem biti pri miru zadnje čase. Toliko sem presedela zanje čase, da ne zmorem več. Pa še odkar treniram, imam vedno več energije.
Ampak za zdaj imam barvice in svoje manjše stanovanje tako, da se bom nekako morala znajti s tem.…