Ko sem imela dva majhna otroka, smo se večkrat igrali blizu tenis igrišča. Takrat nisem niti pomislila, da bi lahko moja dva otroka trenirala tenis. Leta so tekla in ko sta bila drugi in četrti razred sta oba izrazila željo, da bi trenirala tenis. Seveda sem jima to omogočila. Prepričana sem v to, da morajo otroci v osnovni šoli čim več gibati, se igrati in družiti. Najprej sem odšla na sestanek,kjer me je tam, kjer so tenis igrišča pričakal trener. Najprej nisem vedela, ali naj gresta otroka zraven ali ne, na koncu sem si rekla, da je to njihov šport in da je prav, da gresta že na prvo srečanje skupaj. Tako smo šli na lep sončen dan na sestanek.
Treningi in tenis igrišča
Trener ni prav nič zavlečeval, prav zaprav se je odločil in rekel, da lahko že isti dan malo igrata, da vidi, kako in kaj. Seveda so trenerji tisti, ki takoj vidijo gibanje in talent otroka. Otroka sta bila navdušena nad igranjem. Bila pa sem presenečena, da je boljše igral mlajši sin. On je bil od vedno takšen, gibčen, hiter in vedno ga je vse zanimalo. Starejši sin pa je bil bolj miren. Trener ju je na koncu pohvalil in jima rekel, da bo zelo vesel, če bosta začela trenirati.
To so bili naši začetki. Danes mineva že tretje leto, ko otroka še vedno igrata tenis. Danes so tenis igrišča del našega vsakdana. Kajti lahko rečem, da treniramo vsak dan. Otroka uživata in vidim, da sta se našla v tem športu. Prav lepo ju je videti, kako napredujeta. Posebej sem bila vesela in ponosna, ko sem lahko šla na prvo tekmo. To so bili mešani občutki, ko vidiš svoje otroke, kako v eni stvari uživajo. Želala sem videti samo to voljo in žar. Upam, da bodo tenis igrišča še dolgo del našega vsakdana.